Čas neusmiljeno teče. Leto se je obrnilo naokoli in spet je 1. november.
Za marsikoga je to prvi 1. november, prva jesen, prvo leto, ko ljubljene osebe ni več, prva jesen, ko se njegovo ime izgovarja z neizmerno bolečino.
Za nekoga drugega so od slovesa drage osebe minili že meseci in leta, desetletja. Mogoče se je slovo zgodilo, ko so bili še otroci ali mladi fantje in dekleta. Kljub neizmerni bolečini se njihovo življenje ni ustavilo. Postali so odrasli možje in žene in šli naprej po svoji življenjski poti. Skupno vsem nam je, da nas izguba bližnje osebe in proces žalovanja nas postavita na novo življenjsko pot. Pri tem je najbolj boleče to, da na tej poti ni več osebe, ki je bila prej del našega življenja. Govoriti o smrti pomeni na nek način govoriti o življenju, saj je smrt sestavni del življenja.
Današnjo objavo pišem na dan , ko se spomnimo vseh bližnjih, ki jih ni več med nami.
1. november ( vsaj do letošnjega 1. novembra, ki je nekoliko nenavaden) je tisti dan, ko se vsi spet srečamo med grobovi in pokopališčih.
Pri vsakem grobu pokojnik in “žalujoči svojci” pišejo svoje dogajanje in iz tega dogajanja nastaja za vsak grob posebej svoja zgodba.
Pri enem od grobov se oko zarosi in solze pritečejo po licu, ko se ulovimo v mislih koliko planov, načrtov, želja, volje do življenja je še nedolgo nazaj imela ta oseba. Jezni smo na smrt, ki se nam zdi krivična. Ona kosi ne glede na ali je pravi čas ali ni, ali je dan ali je noč ali ali je človek mlad ali je star. Pride in svoje opravi. Pri tem smo »žalujoči ostali« zgolj nemočni opazovalci, ki se sprašujemo zakaj, a odgovora ne dobimo.
Spet pri drugem grobu svojci preračunavamo koliko let je že minilo, otroci hitijo spraševati kdo je tukaj pokopan, mimo pride neznanec, ki nam pove, da je nam drago osebo poznal in nam zaupa dogodek iz pokojnikovega življenja. Hvaležni smo mu. Stojimo ob grobu in se zavedamo, da je tudi priti na pokopališče in stati ob grobu privilegij. To pomeni, da samo še na tem planetu.
Pri tretjem grobu, neznanem grobu, se čisto po naključju srečamo z znanci, ki jih dlje časa nismo videli. Razveselimo se, na hitro vprašamo po zdravju, po družini, službi… Vmes se jezimo in opravičujemo otroke, ki želijo na neznanem grobu prižigati svečke ali skoraj prevrnejo vazo z rožicami.
Vsi mi, tako tisti, ki so pomirjeni s preteklostjo in si povejo, da so za drago osebo naredili vse kar so lahko kot tisti, ki imamo še besede in misli, ki so ostale neizrečene si želimo zavrteti čas nazaj, na tisti trenutek, ko bi lahko ljubljenega človeka le še enkrat stisnili za roko, ga objeli, mu povedali, da ga imamo radi in da ga bomo vedno imeli radi. Ob slovesu se zdi kot, da mnoge besede in misli ostanejo neizrečene, z veliko težo nam ležejo na srce in dodatno skelijo v že tako veliko rano.
Dovolite si in to storite. Vsak na svoj način. Mogoče danes.
Nekateri boste ostali v varnem zavetju doma in se boste s pokojnikom sprehodili po vaših mislih, nasmehnili se boste dogodkom in spominom, ki so ostali. Drugi si boste želeli prižgati svečko in se dotakniti mrzlega nagrobnika. Tretji boste naredili nekaj kar veste, da bi bilo vam dragi osebi všeč in vam bi bila za to hvaležna…. Lahko tudi to storite na simboličen način, da mu napišete poslovilno pismo ali poslovilni govor. Na papir lahko zlijete vse tisto kar ste mu želeli sporočiti. Tudi to je način, da izrazite bolečino in žalost, da spustite in si dovolite. S tem dejanjem naredite korak naprej, proti procesu žalovanja.
Naj bo 1.november ( in vseh ostalih 364 dni v letu ) tudi za to, da pomislimo na misel, ki nam pravi kako minljivi smo. In takoj za to mislijo, naj pride druga misel, ki nam pravi, da naj ne pozabimo nase in na ljudi, ki so še okoli nas.
Sebi in vam polagam na srce, da ne čakamo na tisti trenutek, ko bomo želeli videti in slišati nekega človeka, pa ga ne bo več. Ljudem, ki jih imate radi danes izrazite hvaležnost, ljubezen in spoštovanje, in jim povejte, da so in bodo del vašega srca vse dokler bo trajala vaša življenjska pot.
Za vse tiste, ki prebolevate izgubo bližnjega in ste v procesu žalovanja je pomembno, da se zavedate, da žalovanje dolgotrajen proces in da potrebuje svoj prostor in čas. Traja tako dolgo kolikor je potrebno. Če se skozi določeno obdobje procesa izkaže, da je žalovanje tako zelo hudo, da nam onemogoča izvajanje osnovnih življenjskih opravil in s tem onemogoča vsakodnevno življenje potem je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka, ki vam pri tem pomaga.
Se še spomnite besed pokojnega Jerneja Šugmana (Vesota) ?
» Ne se ozirat ne naprej, ne nazaj ampak uživati in živeti zdaj in danes. Danes je vedno, jutri nikoli.«
Naj vas te besede spremljajo kjerkoli že ste.